Kolesarska “kariera”

Že od nekdaj imam strast do kolesa. Včasih sem to tudi kazal navzven J. Bil sem star okoli 13 let, ko sem si kupil svoje prvo kolo, takrat ROG, gorsko, kolikor je pač to bilo gorsko kolo J Pri petnajstih sem nekje pri Marčani, blizu Pule, pri nekem daljšem spustu končal v borovcu z zlomljeno ključnico, kar lepo popraskan. Moj ROG je odnesel z zlomljenim pedalom, pa zavorno ročko. Ne meni ne njemu ni bilo hudega glede na to, s kakšno hitrostjo sem parkiral ob drevo. Oče je takrat moral dobrih 40km nazaj do apartmaja po avto, da smo šli v Pulo v bolnico, kjer sem dobil tisto prevezo za ključnico. Morje je se je takrat končalo zame in naslednjih 10 dni sem stoje v vodi bral knjige L

Nato sem si kupil SCHWINN gorsko kolo, zame vrhunsko. Takrat dobrih dvestotisočakov starih dobrih tolarjev, ki sem jih zaslužil z dvomesečnim poletnim delom. Da sem nekoliko znižal ceno, sem kolo takrat kupil na nek klub, račun je bil napisan na ta klub, jaz pa sem dal možakarju gotovino. Če se ne motim, je bilo cca 20% razlike. Kasneje sem se zavedal, da so verjetno tako spravili tolarje ven iz firme. Pa kaj me briga, važno, da sem dobil jaz svoje kolo toliko ceneje. Z njim se je začela moja malo bolj resna kolesarska »kariera«. Tisto poletje sem naredil skoraj 5000km. Bil sem v zelo dobri formi, star 16 let. Šel sem praktično vsak dan na kolo. Vsaj 30km, za vikende pa tako sobota kot nedeja po 100km in več. Nič ni bilo predaleč, nikoli prevroče ali premrzlo, nič pretežko. Samo mobitelov ni bilo, da bi se javljal. Starše je verjetno precej skrbelo J

 

Vozil sem pa praktično samo po asfaltu. Zakaj sem imel ves čas gorsko kolo sploh ne vem. Mislim, da sem naredil 90% vseh kilometrov po asfaltu. Največji užitek mi je bil »poditi« prave kolesarje na specialkah. En sam mi ni nikoli ušel, če sta bila dva, sta morala biti res dobra, da sta si delala zavetrje izmenično in mi tako pobegnila. Glede na to, da sem bil vedno med težjimi, nisem bil ravno dober za v hrib. Se nisem niti trudil. Prišel sem povsod, samo nekaj več časa sem si vzel. Pa saj, zato pa ima gorsko kolo toliko zobnikov, da ti ne zmanjka pravega razmerja praktično nikoli.

Potem sem poletje 2000, ko sem dopolnil 18 let, delal tudi v restavraciji. Izpita še nisem imel, zato sem hodil v »službo« s svojim SCHWINN-om. Parkiran je bil lepo za ograjo, pa ne žičnato, ampak tako iz lesa, da se čez ni nič videlo. Vendar, lepega dne, oz noči, ko je bilo ob 3h ponoči čaz za domov, SCHWINNa ni bilo na svojem mestu. Preiskal sem vse, šel na policijo, ki seveda ni uspela nič najti. Jaz sem se dva meseca vozil gor in dol po bližnji okolici. Kolo je izpuhtelo. V sebi sem imel tako jezo, da če bi slučajno kje videl koga na mojem kolesu, bi skočil na njega v tistem trenutku.  In tako sem lahko konec poletja, ves denar, ki sem ga zaslužil z delom v restavraciji in še nekim nočnim delom, kjer sem »čuval« stroj, ki je delal vrečke, zapravil za novo kolo.

Tokrat sem kupil OLYMPIA, neko italijansko kolo s SHIMANO DEORE prestavnimi ročicami in menjalnikom. Če se prav spomnim, je bil takrat skoraj špica. Kolo je bilo, kaj pa drugega, spet gorsko. Kolo sem kupil konec poletja, takoj po dopustu. Žal mi je samo bilo, da ga nisem pred dopustom. Takrat sem šel namreč zadnjič s straši na dopust. Šli smo na otok Hvar in bi lahko celega po dolgem in počez prekolesaril… Moram priznat, da je bil SCHWINN veliko boljši od OLYMPIA. Dolgo časa se ga nisem mogel navaditi. Kar nekako se mi je zdel nestabilen. Pa čeprav enako velik, enaki plašči, enako težek. Ja, saj res. Vedno pa sem imel praktično gladke plašče. Nikoli tistih kramparic, kot smo jim rekli takrat. In napolnil sem jih na 4,5 bar. Kolikor je pač šlo. Tako sem imel res kar dobre pogoje, da sem lahko lovil specialke. Ta OLYMPIA kolo se me drži še danes. Star je že 19 let. Še vedno gre dobro, nikoli nič nagajal, vse kar je bilo sem menjal plašče in zavore. Drugega nič. Tako da, prav zelo tudi ne smem govorit, kako mi ni bilo všeč. Svojemu namenu je služilo.

Potem pa je nekje proti drugi polovici faksa moje navdušenje za kolo upadlo. Jah, malo zabave, izpit za avto je naredil svoje, pa punca. Vsak po malem ti vzame čas, malo se poleniš, pa je kolo večinamo samevalo v garaži… Ne da nisem nič kolesaril, vendar v primerjavi s prej, temu lahko rečem nič. In tako je to trajalo cca 10 let. Oz še vedno traja J

Žena me vedno spodbuja naj grem na kolo in tako naprej. Nikoli pa seveda ne pozabi vprašat, kdaj pridem. Samo toliko, da se zavedam, da ne smem predaleč, če bi mi slučajno rit in noge dopuščale J No, v zadnjih letih se ni bilo za bati, da bi bil predolgo na kolesu, saj vedno nekdo noče pre dologo sodelovati z možgani.

#ti_SI_VIRUS

Dodaj odgovor